Galapagos

Galapaški otoki, vulkanski arhipelag v Tihem oceanu približno 1000 km zahodno od obale Ekvadorja, so bili verjetno neznani starodavnim civilizacijam Južne Amerike. Čeprav ni dokazov o stalnih naselbinah pred prihodom Evropejcev, obstajajo namigi, da so jih morda obiskovali predkolumbovski mornarji, kot so Inki ali polinezijski pomorščaki.

Otoke je leta 1535 po naključju odkril španski škof Tomás de Berlanga, ki je med plovbo proti Panami zanesel izven začrtane poti. Španci so otoke poimenovali "Islas Encantadas" (Očarani otoki) zaradi njihovih nenavadnih premikajočih se tokov in skrivnostne atmosfere.​

V naslednjih stoletjih so otoke uporabljali pirati kot skrivališče in zalogo hrane, saj so tam živele velike populacije želv, ki so jih mornarji pobirali kot zalogo svežega mesa. Kasneje so britanski in ameriški kitolovci v 18. in 19. stoletju začeli uporabljati Galapagos kot bazo za lov na kite, kar je povzročilo ekološko škodo, vključno z uničenjem populacij želv in uvedbo invazivnih vrst, kot so podgane, psi in koze.

Najbolj znan obiskovalec otokov je bil Charles Darwin, ki je leta 1835 med potovanjem na ladji HMS Beagle preučeval endemične vrste, predvsem ščinkavce in orjaške želve. Njegova opazovanja so kasneje prispevala k razvoju teorije evolucije z naravnim izborom, ki jo je predstavil v svojem delu O izvoru vrst (1859).