Islandija

Islandija

Islandija leži na srednjeatlantskem hrbtu in je nastala zaradi razmikanja Severnoameriške in Evrazijske litosferske plošče ter s tem širjenja Atlantskega oceana v mlajšem terciarju in v kvartarju. Geološka podlaga Islandije še vedno ni stabilna, saj se plošči še vedno razmikata za približno 2 cm na leto in tako se Islandija še veča. V smeri JZ–SV poteka prek Islandije niz razpok, ob katerih so številni ognjeniški stožci in lavni tokovi. Na otoku je 250 »vročih točk« in 800 izvirov vroče vode. Približno polovico površja Islandije zavzemajo bazaltne planote, druga polovica pa je iz tefre, prhkih ognjeniških izmečkov. Obala je dolga 4998 km, oblikujejo jo večinoma fjordi (vzhodna, severna in zahodna obala) ter obsežne prodne ravnice (sandurji). Te so naplavile reke, ki tečejo izpod ledenikov. Na Islandiji je tudi pet ledenikov, ki so večinoma platojski in pokrivajo več kot enajst odstotkov (11 800 km²) površja, led pa je na nekaterih mestih debel tudi do 1000 m. Največji ledenik se imenuje Vatnajökull, ki pokriva okrog 8300 km², kar je celo več kot vsi ostali ledeniki v Evropi. Iz njega iztekajo Breiðamerkurjökull, Skeiðarárjökull, Skaftafellsjökull in Svínafellsjökull kot večji izhodni ledeniki. Tako ni čudno, da se je Islandije prijelo ime »otok ledu in ognja«. Tu leži tudi najvišji vrh Islandije, Hvannadalshnúkur (2119 m).